Sankaški dnevnik 1980 – 85

V veliko veselje mi je bilo, ko sem 24.4.2019 v kleti našel zapiske s sankaških tekem med leti 1980 in 1985. Mulc trapast, kakšne sem pisal! Nasmejal pa ob branju kar… Upam, da se boste omenjani tudi (raje kot da mi kdo kaj zameri 😮 ).

Slovnica ni ‘u nulo’, a to, da sem pisal sredi najstniških let ni opravičilo, saj zdaj ni kaj dosti drugače 🙁 🙂 . Ker je tudi s ‘kaligrafijo’ podobno, je bilo treba pretipkati. Skenirani originali v dokaz! Pretipkano s skoraj vsemi napakami inkluziv!


GALERIJA Barvni del je nekje iz tistih časov, fotografije omenjene v spodnjih tekstih pa še iščem…


In ne pozabit, da je to pisal +/- petnajstletni mulc!


Naslovna stran mape

Prva notranja stran mape

Prve tekme

Moja prva tekma, ki se je spominjam, je bila na progi Trate-Grapa, torej za mojo hišo. To je bilo občinsko prvenstvo na katerem sem tekmoval v kategoriji ml. mladincev. Kakor se spomnim sem bil zelo dober natančne uvrstitve pa se ne spominjam. Nekje v tistem času je bilo na isti progi tudi republiško prvenstvo. Vozil sem kot predtekmovalec skupaj z Jeram Editom. Ker sva bila od mlajših predtekmovalcev najboljša, sva za nagrado dobila tekmovalne sani za celo popoldne.

Čez par let smo začeli intenzivneje trenirati tudi z dirkalnimi sanmi. Udeležil sem se šolskega prvenstva in sem kljub padcu zasedel 3. mesto. To tekmovanje je bilo pri Kobalu.

V sezoni 1980 – 1981 pa se je začelo že bolj zares. Najprej sem bil le predtekmovalec na sindikalnem Idrijskem prvenstvu. Vozil sem z zelo slabimi šinami in temu primerna je bila tudi uvrstitev, ki se je ne spominjam (tudi bolje, da se je ne).

Ker sta obe ti dve progi v bližini mojega doma jih lahko tudi približno narišem. (Priloga I. in II.)


(1980 – 1981)

Bohinjska Bistrica

Prva tekma, ki je bila bolj v republiškem merilu pa je bila v Boh. Bistrici. Vse nas, ki smo se na tako tekmo odpravljali prvič je bilo malo strah, vendar so nas starejši klubski tovariši mirili in vzpodbujali.

Ko smo si ogledali progo, smo videli, da ni vse skupaj nič in da je še lažja in slabša od naše. Vozili smo dva teka in iz drugega imam tudi sliko.

Časov se ne spomnim in vem le to, da sem bil 11. in prehitel le klubskega tovariša Gvida. Tudi proga mi ni ostala v spominu, zato je ne morem narisati. Prva tekma je potekala kar v redu, toda čakala nas je že mnogo hujša preizkušnja:

Železniki

Za to tekmo smo se vsi že bolj pripravljali. Privili smo vijake v podplate, pripravili sani ipd. Ta proga je bila veliko bolj ledena in tudi tehnično zahtevnejša. Nihče ni vedel kaj bo, le, da bo treba veliko bremzati.

Ta tekma mi je ostala v spominu predvsem po mojih akrobacijah v nekem ovinku, ko ni veliko manjkalo, da bi poljubljal neko smreko. To me je tako prestrašilo, da na republiško prvenstvo (bilo je prav tako v Železnikih) sploh nisem upal iti. Temu pilotiranju je vsekakor botrovala slaba oprema (predvsem slabo nabrušene šine). Niti časov niti uvrstitve se ne spominjam. Progo pa lahko narišem, ker sem v Železnikih kasneje še velikokrat vozil. (Priloga V.)

(Opomba: proga, ki jo imenujem Železniki, v prilogi pa Selca, je pravzaprav proga Zakraj v Dolenji vasi.)


Idrija

Končno tekma doma. To nam sicer ne pomaga dosti, saj se po nji sploh nismo vozili. S pripravo proge smo imeli sicer nekaj težav, ki pa smo jih le premagali.

Moj najboljši čas na tej progi sem dosegel na uradnem treningu. Kajti na tekmi sem v obeh tekih padel. Kljub temu sem zasedel 8. mesto in ne prevelik zaostanek. Od klubskih tovarišev me je prehitel le Edi, ki je zasedel odlično drugo mesto. Tudi moj brat ni bil slab. Čeprav kot predtekmovalec z navadnimi sanmi, je dosegal boljše čase, kot nekateri tekmovalci. V moji kategoriji je tekmovalo okoli trinajst tekmovalcev. Moj čas na treningu je bil 1,07,5….prbl. Progo sem narisal na prilogi III.

Kranj

Tekma pravzaprav ni bila v Kranju, ampak v bližnji vasi Besnici. Posebnost te proge je bila, da si se z avtomobilom pripeljal na štart in ne na cilj, tako kot pri ostalih progah. Proga sama je bila ledena in zato hitra, ni pa bila zelo tehnično zahtevna. Na tej tekmi se je odločalo, kdo, poleg starejših, bo šel naslednji dan v Soro. Imeli smo samo en avtomobil (4.osebe). Po prvem teku sem pogoj še izpolnjeval. Od naših je bil boljši le Edi, ki mu ni uspelo ponoviti uspeha iz Idrije. V drugem teku pa sem ga, ne vem kako, posral in Gvido me je prehitel. Za Soro sem se lahko pod nosom obrisal. Časov iz Besnice se ne spomnim, mislim pa, da sem bil devetnajsti. Proga ni imela veliko ovinkov in je bila lahka za zapomniti (Priloga IV.)


Jesenice

S tekmo na Jesenicah sem zaključil svojo prvo ,,zaresno” sezono. Na to tekmo, sva od mladincev šla le Matjaž in jaz. Peljala sva se z Milanom. Ker ni imel prtljažnika smo, sanke dali v havbo, ki je zato ostala odprta. Od Idrije pa do Jesenic sem zmrzoval na zadnjem sedežu tiste stoenke.

Uvrstitev na tem tekmovanju je bila zadovoljiva. Ne vem sicer, od koliko udeležencev, toda bil sem šesti, takoj za Matjažem. Prav tako se ne spominjam časov doseženih na tej tekmi. Proga je na prilogi VI.

(Opomba: Jeseniška proga je v Savskih jamah- Planina pod Golico.)

Tako sem torej končal svojo prvo sezono, ki je bila, glede na slabo opremo mladincev našega kluba, še kar uspešna.


(1981 – 1982)

Ta sezona se je začela še preden se prav zavedeli. Trenirali nismo še nič, ko so nam povedali za prvo tekmo. Bila naj bi v Železnikih. To nas je presenetilo. Brez treninga pa na tako težko tekmo. Kasneje so nam pojasnili, da gre pravzaprav za tekmo z navadnimi sanmi v Dražgošah nad Železniki.

Dražgoše

Na to tekmo smo se odpeljali s kombijem. Od mladincev sva šla le jaz in Robi. Njegove sanke so bile zlomljene in sva jih dan prej sama popravila. Imel je odžagane palice, zato sem mislil, da se bo na tekmi bolje odrezal kot jaz. Izkazalo pa se je ravno obratno. Imel je rjave šine ter nekoliko zvite krivine in to ga je zelo zaustavljalo.

Ker so bili ta dan tudi smučarski teki je bilo treba zelo dolgo čakati na štart, zato smo bili že vsi zmrznjeni. Štartal sem tik pred favoritom te tekme. Že v prvem ovinku sem ga posral in odletel s sank. Pobral sem se in naprej. Šlo je kar uredu in na nekem mestu, kjer se je marsikateremu ustavilo sem šel gladko naprej. Ko sem se pripeljal skozi cilj, me je nerodno zaneslo in sem se zakotalil po progi. V tem trenutku je nekaj švignilo mimo mene. To je bil že tekmovalec za mano Meglič Marko. Ko so prinesli rezultate bi kmalu skup padel. Zaostajal sem za pol minute in bil še vedno drugi s časom 2.35.56. Z nestrpnostjo sem čakal naslednjih tekmovalcev.


Na srečo me ni nihče več prehitel. Kmalu po tekmi so odkrili prevaro zmagovalca. Imel je zelo gibljive sani, tako da je lahko krmaril kot s tekmovalnimi. Vseeno ga niso diskvalificirali. Zanimivo je bilo gledati tudi z velikimi sanmi štirisedi. Hitrost teh sank je zaradi teže zelo velika. Ko smo čakali na razglasitev smo ugotovili, da nam manjkata dva člana. Iskali smo jih, dokler nismo v avtu našli listka z obvestilom, da sta v spodnji gostilni. Na poti domov je bilo kar zanimivo, ker so se starejši kar naprej kregali zaradi značk.

S te tekme mi je ostala medalja, diploma in nekaj slik.

Železniki

Spet tekma zares, s katere pa mi je ostalo le malo v spominu. Vozil sem z oranžnimi sanmi znamke EBNER in imel šine z maso in kar dobrim robnikom. Šli smo tudi na trening, kjer sem dosegel slabši čas od Matjaža, ki je imel slabšo opremo. Na tekmi je bilo že drugače, ob odsotnosti našega najboljšega, Edija, sem bil najhitrejši od naših. Na to sem bil zelo ponosen.

Niti časov niti uvrstitve se ne spominjam. Proga pa je na prilogi št. V.


Tržič

Za nas mladince popolnoma neznana proga. Na to tekmo je šel z nami, kot tekmovalec tudi Klavdij. Že na treningu smo videli, da ta proga niti ni tako nedolžna kot so govorili. Proga je bila zelo ledena in mi ni bila preveč všeč, še posebno zaradi trapastega dvojnega zavoja, ki je bil zares Z ne pa S. To je bilo republiško prvenstvo in smo vozili 3. teke. Klavdij je vozil z težkimi sanmi, ki jih ni obvladal ali pa je sebe precenjeval. Razbil je sanke v prvem teku že v drugem ovinku. Njemu na srečo ni bilo nič, sanke pa je popravil kasneje. Stane je bil še kar dober, pa je v enem teku odletel že v prvi rajdi.

Najboljši čas sem imel 1, 08… zasedel pa sem 12. mesto (najboljše od naših). Po tekmi smo šli še na Ljubelj pogledat potem pa domov. Proga na prilogi VI.

(Opomba: ta proga ni bila v Tržiču, pač pa v Podljubelju ‘Za potokom’; na prilogi VI. pa je Jeseniška proga…)

Karavanška turneja

Železniki – Beljak

V Železnike smo šli skoraj vsi, za v Beljak pa naj bi šel poleg Staneta samo še najboljši mladinec. Bil sem seveda prepričan, da bom to jaz. Stane mi je predlagal naj poskusim voziti njegove šine pod kotom 5mm. Na treningu sem vozil (zdelo se mi je, počasi) toda dosegel odličen čas 1.36… . Bil sem vesel in sem rekel, da bom čas še izboljšal. Naslednji dan sem se poslovil, kar za dva dni, ker sem mislil, da grem, kar v Avstrijo. Voziti bi morali tri teke, pa smo samo enega, ker so čakali ambulanto, ko si je Habjan poškodoval hrbtenico. Ker me je na bazenu malo spodneslo sem vozil 1.37 … in nisem bil zadovoljen. Najhitrejši je bil Italijan Oberhüler, ki je skoraj podrl rekord proge z 1.16… in 9 stotink pred Tejčem. In še naslednji udarec: povedali so da gremo vsi domov in bo treba vstati ob 2:30 zjutraj, da bova prišla v Škof. Loko…


… in potem z avtobusom v Avstrijo. To je bila zame najbednejša tekma doslej. Brez treninga smo vozili prvi tek. Nisem bil še navajen novih šin, strah in neizkušenost, pa sta še malo pripomogla, da sem že v drugem ovinku sfrčal ene 4.m. pod progo. Nisem vedel ali naj se poberem ali ne. Vseeno sem se skobacal na progo in začel iskati očala. Imel sem jih na ustih. Nadaljeval sem, čeprav ne preveč veselo. Naprej sem vozil po Stanetovih navodilih in dosegel čas 2.10… skoraj minuto slabši od najboljšega. Nekoliko sem si poškodoval nogo, toda kljub temu sem vozil tudi drugi tek. V drugem ovinku sem se kar ustavil in obrnil sanke. Dosegel sem čas 1,41… in neogroženo zadnje mesto med 50. tekmovalci. Zanimiva je bila razglasitev v hotelu, dobil sem spominsko diplomo za udeležbo. (priloga VII).


S tem smo zaključili drugo sezono, ki je bila nekoliko manj obsežna kot prva.


1982 – 1983

Jesenice (19-20 II 83)

To je bilo mednarodno tekmovanje, ki je veljalo za pokal Mesta Jesenice in Jelovčanov memorial. Od mladincev sva šla na tekmo le Edi in jaz. Ko smo prišli na Jesenice najprej sploh nismo našli proge. Šli smo kar na Planino pod Golico kot ponavadi. Tekma je bila res tam. Prvi tek sem zaril ko majmun in vozil 1.25,9.. Jože pa je začel kregati Edita, ker je mislil, da je on zaplužil. Drugi tek je bilo že dosti bolje, vozil sem 1,06,12 in bil še kar zadovoljen. Velika scena te tekme pa je bila, da sem šel zvečer na maturantski od Danile. Naj sem se še tako trudil priti domov mi ni uspelo. Spat sem šel šele okrog 2h zjutraj. Ob 5:45 so Edi in oni uprizarjali celo budnico, niti eden od nas pa se ni zbudil. Ob 6:30 mi je mama povedala, da sem zaspal. Vstal sem ob 9:15 in nisem bil za nobeno rabo. Še smučati se nisem mogel.

Od Staneta sem pa seveda, kar lepe slišal.

S te tekme imam tudi sliko.

(Opomba: po prvem dnevu smo šli domov in drugi dan nazaj… – vsi razen mene 🙂 )


Železniki

To je bilo republiško prvenstvo, na katerega je šel z nami tudi Dani iz Ledin, ki je vozil Jožetove sani. Držal se je kar lepo na zadnjem mestu skupaj z Rustjo. Ostalim pa je ta tekma prinesla lep uspeh. Stane je s fantastičnimi vožnjami dosegel drugo mesto pri članih. Edi je drugo mesto iz prvega teka sicer izgubil, bil pa je tretji. V prvem teku sem vozil 1,41.. , kar ni bilo preveč dobro. Drugi tek sem vozil dosti bolje, v zadnjem ovinku pa sem je odpel pas in zletel sem v sneg. Vozil sem 1.44.. Iz tega teka imam tudi sliko. V tretjem teku sem kmalu po startu neprevidno vozil in zapeljal nekoliko v suh sneg. Vozil sem 1,37.. in zasedel odlično 5. mesto. Pričakoval sem vsaj diplomo, pa tudi te ni bilo. Tako sem preklel Gorenjce in njihovo skopost, da še nikoli.

To je bil največji uspeh za naš klub dotlej.


1983 – 1984

Jesenice

Spet zelo lepa novica. Prespali bomo kar na Jesenicah. Zopet tekmovanje za pokal mesta Jesenice in Jelovčanov memorial. Prvi dan smo vozili dva teka. Že v prvem sem krepko štemplal planke v drugem ovinku in kljub za dva ovinka daljši progi vozil 1.19.. V drugem teku sam planke samo pošlatal in vozil 1,13…, kar ni preveč dobro saj je Mitterstiller vozil 1,01…, Edi pa 1,07… Odšli smo na kosilo malo v sobo potem pa na Jesenice. Malo smo lutali in odkrili, da bo hokejska tekma med Kranjsko goro in Spartakom. Večerjo smo naročili za ob 7h prirolali pa smo 9:30… Pogreli so nam večerjo nekaj smo še spili, pa na spavanje. Naslednji dan so nam sporočili, da bomo vozili še dva teka. Prvega sem spet ,,zaplankal” in vozil 1.13.. Z Jožetom sva bila prbl. enaka in sva si v zadnjem teku napovedala obračun. Na svoje začudenje sem dobro prišel okrog prve rajde. In v želji doseči čim boljši čas sem se iztegnil, toda bil sem preveč na desni strani sank, še malo sem cuknil pas in že sem se znašel pod sanmi. Pa je šlo vse po vodi. Spet čas okrog 1.19… in solidno 14. mesto.


Železniki

Z Editom sva se končno odločila, da voziva dvojice. Najprej smo vozili trening in dva teka tako na brzino, da sem dvakrat zamudil štart in se spomnim samo časa okrog 1.33.3.., ki je bil moj najboljši čas v Železnikih do takrat (upam, da ga bom izboljšal). Sedaj pa ,,great scena”. Z Editom sva našraufala podaljšek, se naknadno prijavila in hop na štart. Bila je nekoliko daljša prekinitev ne vem zakaj, najbrž, da so se vsi spravili na štart. Zmenila sva se, da bova vozila počasi, ker sva pač skupaj prvič sedela na sankah. Spustila sva se in jaz sem v nezaupanju do Eča nekoliko preveč žlajfal. Spomnim se, da so na bazenu Tolarce tulile:,,Dajmo Idrija.” (Hvala!) Ko sva prišla skozi cilj sva bila srečna, da sva zdelala brez padca in tovariši so naju pohvalili. Dosegla sva dober čas 1.34.. Zadovoljna sva šla do avtomobila (tokrat sva prišla s Sekom), in pospravljala sanke se preobuvala itd. Mislila sva, da bo razglasitev, kot ponavadi, pred trgovino, pa je bila kar pri cilju. Prišli so še ostali in naju začeli kregati, ker sva zamudila razglasitev. Bila sva namreč tretja, medalj pa nama niso hoteli dati, dokler ni Eč plačal pijače (jaz nisem imel denarja). Posamezne uvrstitve se ne spominjam. Zdi se mi, da sem bil deseti.


Idrija

To je bilo sicer le občinsko prvenstvo z navadnimi sankami. Tekmovali smo na progi na Hlevišah (priloga VIII). Ni bila najboljše pripravljena in le z dobrimi sanmi se je dalo kaj doseči. Jaz sem jih imel in sem zaupal vanje. Vsi ostali so bili na tekmi v Tržiču in sem se počutil skoraj neogroženega. Pa se ti pojavi ta nadloga Jože, ki je spet izumil ene nove sanke, ki so rajdale kot dirkaške. Sem že pokopan, sem si mislil. Imel sem številko okrog 30. Še kar dobro sem vozil, ko sem prišel skozi cilj so rekli, da mi ni kazalo časa. Šel sem ponovno na štart, namazal šine in kar takoj štartal, takoj po prvem ovinku sem nekoliko zaplužil v suh sneg, drugače pa je bila proga hitrejša in sem dosegel daleč najboljši čas 1,52.. . Še enkrat sem tekel na štart, da bi dal sanke Simetu ali Cirilu, pa sem bil prekasen. Pa me je za sanke prosil en stari debeljko iz Čekovnkarskega klana Mohoričev. Že v prvi rajdi je tako telebnil, da so se sanke samo stegnile. Kaj sem hotel. Prijel sem sanke in jih odnesel do cilja. Počakal sem še Jožeta, ki me je nascal samo za dve sekundi. Med zadnjimi je štartal še Mile Žonta, ki se je prebil na tretje mesto, bil pa je 19. sekund za mano. Razglasitev je bila v Hleviški koči. Dobil sem dve medalji in obljubili so mi diplomo. Ništa od toga. Splošno zelo slab dan. Zlomljene sani (pa še fotrove so), Steve Mahre na katerega sem stavil je bil šele drugi, za svojim bratom, pa tudi s svojo uvrstitvijo v tako slabi konkurenci nisem bil zadovoljen.

(Opomba: tekma je bila prav na dan olimpijskega slaloma v Sarajevu.)


1984 – 1985

Sezona se bi morala pričeti z republiškim prvenstvom na Hlevišah pa s tem ni bilo nič, ker je bilo premalo snega. Takoj naslednji teden pa je bilo državno na Jesenicah, katerega pa se jaz in Eč nisva udeležila zaradi kazni.

Hleviše

Namesto na državno sva se z Editom odpravila na občinsko, ki je bilo na Hlevišah. Že nekaj tednov sva s Cirilom popravljala fotrove sani, da bi bile sposobne premagati tudi Kolerjeve. Ko pa so povedali, da Kolerjev sploh ne bo se mi je kar oddahnilo.

Proga je bila v glavnem ledena in zato zelo hitra. Moje sani so pa tako norele, da sem pred vsako rajdo žlajfal. Pred tekmo sem se enkrat spustil in zaril že v prvem ovinku, drugače pa je šlo OK. Ker me je preveč spodnašalo sem malo zategnil šine. Pri tem so me zalotili nekateri tekmovalci, ki so imeli ogromno proti mojim težkim in predelanim sankam, tako, da sem se že bal, da bom diskvalificiran. Ništa od toga. Imel sem številko 31, ker pa je začel naletavati sneg sem raje takoj štartal, dokler je bila proga še dovolj hitra, kar prehitra. Na parkirišču me je spodneslo in sem zaplužil kot norc. Potem pa ravnina in sem se moral odrivati. Čas pa vseeno najboljši. (2.22…) Nisem ga pa izvedel takoj in sem mislil, da so me že trije ali štirje prehiteli. Ko pa sem pogledal na list s časi me je kar scat prijelo. Barakar je bil 3 sec. za mano, tretji pa že skoraj pol minute.

Ne zlata, pač pa lesena medalja s številko ena. Pa sem že mislil, da bo tudi zlato viselo nad mojo posteljo.






(Opomba: ostalih prilog pa ni…)


Hrbtna stran mape